Razmišljati in upati si iz okvirov, Lea Cipot - Zavod Korak naprej – SocialnaEkonomija.si

Razmišljati in upati si iz okvirov, Lea Cipot – Zavod Korak naprej

Vztrajnost, pogum in veliko raziskovanja o svoji dejavnosti – to so nasveti, ki bi jih Lea Cipot, ustanoviteljica zavoda Korak naprej, položila na srce tistim, ki se podajajo na podjetniško pot.

Lea Cipot, ustanoviteljica zavoda Korak naprej, socialnega podjetja v Murski Soboti, je zamisel dobila na podlagi lastnih izkušenj in izkušenj prijateljic, s katerimi so imele podobno stare otroke, in je blagovna menjava najprej potekala med njimi. Ker otroci hitro rastejo, je namreč ostajalo za njimi veliko opreme – in vprašanje, kam z njo. “Kar naprej kupovati nove stvari je za mlado družino precejšen finančni zalogaj, ni pa bilo prostora, kjer bi lahko potrebščine za otroke kupil ugodneje ali jih izmenjal.” Razen na spletu, kar pa je pogosto precej komplicirano.

Pred tremi leti je tako v Murski Soboti odprla prodajalno z rabljenimi otroškimi oblačili in opremo. “Dobro leto dni je trajalo, da so se ljudje navadili,” pove. Ponudbe niti ni bilo težko zagotoviti – “ljudje so kmalu začeli prinašati kakovostne in dobro ohranjene stvari, ki so jih želeli prodati ali podariti dalje”. Potem pa je bilo potrebnega veliko dela, da se je razmahnilo tudi povpraševanje. “Pol leta je bilo moje poglavitno delo sedenje za računalnikom: iskanje potrebnih informacij, obveščanje, mreženje.” Danes je njena trgovina v Slovenski ulici stalno polna ljudi, ki iščejo cenovno ugodno opremo za malčke – in vmes presenečeno ugotavljajo, da je kakšna stvar tudi zastonj, saj če jo je kdo želel podariti drugim otrokom, jo dajo brezplačno naprej. Strank, ki so prinesle k njim prodajat otroška oblačila in opremo, so našteli že več kot tri tisoč. Ni pa namen, da nekdo zgolj prinese opremo, da jo proda. “Pač pa da proda tisto, česar ne potrebuje več, in vzame tisto, kar potrebuje. In tega je vse več,” pove. “Veljajo pa za nas takšna pravila kot za ostale trgovine – na oblačilih, ki jih prodajamo, morajo biti etikete, oblačila ne smejo biti umazana, raztrgana, popackana ali že prepogosto oprana.” Naj je oblačilo še tako ohranjeno, če so starši izrezali etiketo, ker je malčka recimo motila, lahko takšno oblačilo le še podarijo, prodati ga ne morejo več. To zahtevo bi za trgovino, kakršna je njihova, pravi Cipotova, med vsemi najprej spremenila, če bi lahko.

Beltinčanka, ki danes živi v Murski Soboti, je absolventka Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Mariboru. Možnost ponovne uporabe, razvijanje novih materialov – to jo je že od nekdaj zanimalo. “Tudi na fakulteti smo ‘čarali’ v laboratoriju kakšne nove materiale”, na Inštitutu Jožefa Stefana pa je na praksi na oddelku za sodobne materiale bila prav tako vpeta v področje razvoja novih materialov.

Da ima podjetniško žilico, pove že ta podatek: začeli so na 39 kvadratnih metrih, danes so na 120, a so prostori že pretesni. Kaj bi torej svetovala tistim, ki se podajajo na podjetniško pot? “Vztrajnost, pogum in veliko raziskovanja o svoji dejavnosti – kaj se lahko iz nje razvije, s kom se lahko povežeš, kaj lahko na novo delaš. Ljudje si pogosto ne dovolijo razmišljati zunaj ustaljenih okvirov, ampak ravno to je dandanes potrebno: razmišljati zunaj okvirov in si upati.” In ovire? “Nič ni narobe, če na poti naletiš na ovire, težave, probleme. To so vse izzivi, preko katerih moraš iti, da prideš do cilja.” Je bilo kdaj tako težko, da je skoraj obupala? “Ne. Ker sem vse, kar je prišlo na pot, vzela kot izziv, ki ga je treba sproti rešiti. Res je, da so izzivi včasih težki in potrebuješ več časa, da jih rešiš, ampak iz tistega se zelo veliko naučiš.”

Podjetje ima tri redno zaposlene, pri njih na usposabljanju je invalidka, pomaga tudi veliko prostovoljcev. Registrirani so namreč tudi kot prostovoljska organizacija. Prav prostovoljci v njihovi šivalnici ustvarjajo iz rabljenega tekstila nove izdelke. Naslednji korak, ki ga načrtuje, so večji prostori – ne le za trgovino, pač pa tudi za igralnico in za možnost izvajanja kreativnih delavnic. Z večjim prostorom bi lahko razširili dejavnost tudi na odrasle. Za slednje zdaj pripravijo kotiček prvi in zadnji teden v mesecu. Nagledane že ima prostore čez cesto, ki samevajo in bi bili v vseh pogledih ustrezni za njeno dejavnost. A so predragi. Nov izziv torej, ki ga bo treba premagati.

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201509236144181

Nazaj na vrh