Mnoga socialna podjetja se po izteku subvencij borijo za obstanek na trgu, pri tem jih ovirajo administrativne ovire, pomanjkanje podjetniških spretnosti in zapleten dostop do sredstev za razvoj, kljub vsemu pa na trgu na dolgi rok preživijo lažje od preostalih podjetij, pojasnjujejo na ministrstvu za gospodarstvo.
“Bilo bi neresno, da bi trgovino zaprli. Ne nazadnje smo se skoraj dobri dve leti trudili za neko prepoznavnost, uveljavitev, ljudje so se navadili, da lahko prihajajo k nam. Uspelo nam je vzpostaviti uvidevne odnose s poslovnimi partnerji, tako da – mi bomo poskušali delati naprej,” je povedala Ivanka Poropat direktorica mariborske socialne trgovine Sotra.
Socialna trgovina bo svojo pot nadaljevala tudi po izteku financiranja. Foto: BoBo
Trgovini, ki deluje po načelih socialnega podjetništva, se je konec avgusta izteklo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada ter ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, zato so že odpustili enega od petih zaposlenih, vseeno pa bodo vztrajali pri zastavljeni poti. “Želimo, da bi svojo dejavnost razširili, tako na mariborskem kot širšem območju, kar pa je seveda povezano s sredstvi. Pogovarjamo se z različnimi lokalnimi skupnostmi in razmišljamo o širitvi s pomočjo mobilne trgovine,” je načrte za prihodnost opisala Poropatova.
V Sotri bi svojo dejavnost radi še dodatno razširili z mobilnimi trgovinami. Foto: BoBo
Hkrati kot Sotri se je financiranje izteklo tudi projektu Romska restavracija – Romani Kafenava. Štefan Simončič iz združenja Epeka in koordinator projekta Romska restavracija je povedal, da je njihovo socialno podjetje odprlo vrata aprila 2014, od takrat dalje so se pripravljali na samostojno pot. Poudaril je, da so izobraževali kader, prirejali različne promocije, obogatili so tudi ponudbo. V tem času so naleteli tudi na težave, ki so jih skušali odpraviti, Simončič pa ocenjuje, da podjetje glede na gospodarski položaj v mestu deluje po pričakovanjih.
Romska restavracija je svoja vrata odprla lani, Štefan Simončič (desno) pa pravi, da deluje po pričakovanjih. Foto: BoBo
Za uspeh socialnih podjetij nujna podpora skupnosti
Socialna podjetja pred dobiček postavljajo zagotavljanje trajnih delovnih mest za ranljive skupine ter dobrobit celotne skupnosti, zato se pogosto zgodi, da se na trgu, ko se financiranje izteče, ne znajdejo najbolje. Kljub začetnim težavam socialna podjetja na dogi rok lažje preživijo, poudarjata Nena Dokuzov iz gospodarskega ministrstva in državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Tadej Slapnik, ki je zadolžen za področje socialnih podjetij: “Dejstvo je, da se socialna podjetja tako kot druga podjetja soočajo z izzivi, vendar pa je zanje značilno, da prav zaradi posebnosti v delovanju, kot so stabilna rast, manjša tveganja ter dejstvo, da dobiček, ki ga ustvarijo, večinoma namenijo nazaj v podjetje – bodisi za dejavnosti ali za skupnost, lažje preživijo tudi na daljši rok.” Vsekakor pa podjetje na dolgi rok ne more biti uspešno brez dobrega poslovnega modela, inovativnega izdelka in podjetniških spretnosti, sta dodala.
Državni sekretar Tadej Slapnik poudarja velik potencial socialnega podjetništva. Foto: BoBo
Opozorila sta tudi, da socialnim podjetjem brez podpore lokalne skupnosti ne more uspeti, zato je nujno, da jih “potrošniki prepoznajo in jim predvsem z nakupom storitev in izdelkov omogočijo uspešno poslovanje in razvoj. Odgovor, kako do boljše vključenosti socialnih podjetij, je zato na dlani: ozaveščeni potrošniki, ki se zavedamo, da z nakupom storitev in izdelkov socialnih podjetij po konkurenčnih cenah, neposredno prispevamo k temu, da imamo v lokalnem okolju več uspešnih socialnih podjetij, ki zagotavljajo več pozitivnih družbenih učinkov, ki neposredno in posredno vplivajo na okolje, v katerem živimo: od delovnih mest za mlade do kakovostne lokalno pridelane hrane do cenejše energije, proizvedene z obnovljivimi viri.”
Želeli bi si več izobraževanja
Kljub dobrim obetom za prihodnost, imajo v trgovini Sotra za seboj naporno pot: “Je bila kar težka izkušnja, nekega izobraževanja, usmerjanja glede samega upravljanja socialnega podjetja, ni bilo. Tako, da tukaj je neki manko. Najbolj pogrešamo podporno okolje, ki bi poskrbelo za samo izboljšanje delovanja socialnega podjetja. To je pravzaprav na trgu, po navadi z nekonkurenčnimi ljudmi, ker zakon o socialnem podjetništvu nalaga zaposlovanje določenih skupin ljudi, največkrat pa tudi z nekonkurenčno dejavnostjo. Bodisi, da gre za neko tržno nišo, ki še ni uveljavljena, ali pa gre za dejavnost, kot je naša, ki je namenjena zgolj določeni populaciji. Tukaj bi potem prav prišla kakšna podpora pri delu z ranljivimi skupinami.” Tudi Simončič je pogrešal več usmerjanja, saj je njihov projekt specifičen, “tako da bi resnično potrebovali veliko več izobraževanja, kot smo ga imeli. Za vse vključene bi to bilo nujno. Priporočljivo bi bilo izobraževanje na delovnem mestu, praksa pri drugih gostinskih podjetjih, formalno izobraževanje, učenje tujega jezika …”
Pomanjkanja ustreznega izobraževanja se zavedajo tudi na ministrstvu za gospodarstvo, kjer že pripravljajo mentorske sheme, ki bodo namenjene izobraževanju in usposabljanju ranljivih skupin ter zaposlenih v socialnih podjetjih z namenom povečanja njihove socialne in poslovne vključenosti.
Administrativne ovire in pomanjkanje podjetniških veščin
Poropatova je izpostavila tudi težek začetek, saj odnosov s potencialnimi partnerji ni bilo lahko vzpostaviti, težko pa se je bilo tudi uveljaviti v okolju. Simončič je kot največjo težavo, ki jih bremeni po izteku financiranja, izpostavil visok DDV. “V našem primeru je izrazit problem plačevanje res visokega DDV-ja. Kot socialno podjetje imamo 22-odstotni odbitek DDV-ja in zaradi tega konec vsakega meseca plačujemo res velik davek, ki znaša tudi več kot 1.000 evrov. Zato upamo, da se bodo te anomalije slovenskega davčnega sistema čim prej odpravile, saj se s tem ne podpira socialno podjetništvo.”
Socialnim podjetjem veliko preglavic povzročajo tudi pomanjkanje podjetniških veščin, administrativne ovire, zapleten dostop do zagonskih sredstev in sredstev v obliki lastniškega kapitala ali kreditov, ki jih podjetja potrebujejo za svoj razvoj, ugotavljata Slapnik in Dokuzova. Dodajata, da “država lahko pomaga z ukrepi podpore tako v zagonski fazi podjetij kot v fazi rasti, razvoja ter pri krepitvi podpornega okolja za ta podjetja. Predvsem je treba oblikovati take ukrepe, ki bodo omogočali tem podjetjem vstop na trg ter dostop do virov financiranja, v vsakem primeru pa je treba tem podjetjem omogočiti dostop do znanja in informacij ter ugodno poslovno okolje, brez administrativnih ovir pri ustanovitvi in delovanju teh podjetij. V to smer gredo tudi ukrepi, ki jih pripravljamo na ministrstvu“.
Plusi in minusi socialnega podjetništva
Čeprav je ovir na poti do uspešnega podjetja kar nekaj, Poropatova v socialnem podjetništvu vidi tudi prednosti: “Če nisi usmerjen zgolj v dobiček, ampak ti večje zadovoljstvo prinaša skrb za ljudi, nudenje zaposlitve ljudem, ki drugače ne bi dobili priložnosti, potem je socialno podjetništvo prava izbira. Če je človeku na prvem mestu dobiček, potem socialno podjetništvo ni prava pot. Kdor se odloči za socialno podjetništvo, se predvsem zato, ker si želi nekaj več narediti za širšo skupnost in se zaveda te problematike, še posebej problematike zaposlovanja mladih brez izkušenj, starejših ali pa na splošno nekih skupin, ki so zaradi različnih razlogov težje zaposljive.” Simončič pa v socialnem podjetništvu trenutno vidi več slabosti: “Odkrito razen financiranja ESS-ja in MDDSZ-ja plusov ne vidimo. Celo več je minusov, kot na primer omenjeni DDV. Verjamemo pa, da se bo to v prihodnosti spremenilo, mora se.”
Poropatova je dodala, da bi se za socialno podjetništvo odločili, četudi bi vedeli, kakšne težave jih čakajo: “Ustanovitelj je Šent, Slovensko združenje za duševno zdravje, njegova usmeritev je psihosocialna rehabilitacija ljudi s težavami v duševnem zdravju in ustvarjanje delovnih mest za te ljudi oziroma za vse skupine, ki so na trgu dela težje zaposljive. Mi bi se ne glede na vse ovire, na katere smo in še bomo naleteli, odločili tako, kot smo se.”
Nova delovna mesta za težje zaposljive
V socialnem podjetništvu tako Simončič kot direktorica Sotre vidita velik potencial. Poropatova je izpostavila, da je Evropska unija izrazito naklonjena tovrstnemu podjetništvu, vendar, dodaja, bi bilo treba razmisliti tudi o drugih oblikah podpore, ne samo v obliki izobraževanja in financiranja, še posebej, “če bodo socialna podjetja tako kot do zdaj, zaposlovala ljudi, ki so na trgu dela težje zaposljivi”.
Slapnik in Dokuzova pa največji potencial vidita “v možnosti generiranja novih delovnih mest, tako za mlade, kot za starejše težje zaposljive.” Socialna podjetja v Sloveniji zaposlujejo okoli 0,7 odstotka prebivalstva, v drugih državah je ta odstotek znatno višji, povprečno znaša kar 6,5 odstotkov, zato imamo pri nas na tem področju še veliko manevrskega prostora. Če bi dosegli evropsko povprečje, bi socialna podjetja zaposlovala okoli 50.000 ljudi, pojasnjujeta.
Tudi v kapitalizmu je prostor za zadruge in socialna podjetja
Trenutno je v Sloveniji registriranih okoli 100 socialnih podjetij, v zadnjih 3 letih so se ustanovile in že uspešno delujejo zadruge na novih področjih: lokalne samooskrbe s hrano, stanovanjske, delavske, turistične, energetske, medgeneracijske in razvojne zadruge, nizajo podatke na gospodarskem ministrstvu. Na žalost se je na zadruge in socialna podjetja, pojasnjujeta Slapnik in Dokuzova, “pri nas neupravičeno gledalo kot na ostanke nekdanjega socialističnega sistema in veljalo je splošno prepričanje, da v kapitalizmu za njih ni prostora”. To se je ob izbruhu krize spremenilo, “saj se je pokazalo, da smo v njem prepoznali odgovore, kako naše gospodarstvo potegniti iz krize in prispevati k razvoju in gospodarski rasti”.
“Če nisi usmerjen zgolj v dobiček, ampak ti večje zadovoljstvo prinaša skrb za ljudi, nudenje zaposlitve ljudem, ki drugače ne bi dobili priložnosti, potem je socialno podjetništvo prava izbira. Če je človeku na prvem mestu dobiček, potem socialno podjetništvo ni prava pot. Kdor se odloči za socialno podjetništvo, se predvsem zato, ker si želi nekaj več narediti za širšo skupnost in se zaveda te problematike, še posebej problematike zaposlovanja mladih brez izkušenj, starejših ali pa na splošno nekih skupin, ki so zaradi različnih razlogov težje zaposljive”. Ivanka Poropat
